Wolfgang Lexer (Avstrijska agencija za okolje) je skrbnik Posvetovalnega odbora za alpsko podnebje za področje naravnih nevarnosti. Pri delu ga podpira Katharina Rieder (BMLRT, članica PLANALP in EUSALP AG8).
Kaj vas motivira za vlogo skrbnika za naravne nesreče?
Na področju podnebnega prilagajanja delam že več kot 15 let. Ne glede na to, s katero temo se ukvarjaš kot strokovnjak za prilagajanje – prostorsko načrtovanje, turizem ali upravljanje voda – v Alpah hitro naletiš na izzive zaradi povečanih tveganj naravnih nesreč. So del verižnega učinka, ki ga sprožajo podnebne spremembe, in zadevajo praktično vse sektorje.
Splošno znano je, da spreminjajoče podnebne razmere in ekstremni vremenski dogodki vplivajo na naravne procese, ki povzročajo nevarnost, kot so na primer drobirski tokovi, zemeljski plazovi, padanje kamenja ali poplave, njihova pogostost, njihova razsežnost in prostorski obseg pa se na številnih območjih povečuje. V kombinaciji z naraščajočimi potrebami rabe tal in širjenjem območij poselitve to pomeni povečano tveganje za družbo, gospodarske aktivnosti in naše življenjsko okolje. Z drugimi besedami: podnebno odpornost v alpski regiji je nemogoče doseči brez povečanega prizadevanja za preprečevanje tveganj.
Ker se niti podnebne spremembe niti naravne nesreče ne nehajo na mejah regij in držav, je za obvladovanje tveganj potrebno čezmejno sodelovanje. Izvajanje smernic Alpskega načrta za podnebje 2.0 na področju naravnih nesreč je bilo zato zame, strokovnjaka za prilagajanje z dolgoletnimi izkušnjami, samoumevno.
Kje vidite največjo potrebo po spremenjenemu pristopu do naravnih nesreč v Alpah v prihajajočih desetletjih?
Najprej v povečanem prostorskem prekrivanju med vedno večjimi območji nevarnosti na eni in stalnim povečevanjem potreb po rabi tal zaradi poselitve. To pomeni, da bo moralo preventivno prostorsko načrtovanje odigrati veliko večjo vlogo pri omejevanju povečevanja tveganja, ki izvira iz podnebnih sprememb.
Poleg tega imamo tudi znanstvene dokaze, da podnebne spremembe že povečujejo vremenske ekstreme do nepredstavljivih obsegov, kar se bo nadaljevalo tudi v prihodnje. Neposredni učinki takih vremenskih ekstremov, kot so nevihte ali intenzivne padavine, lahko povzročijo naravne katastrofe, ki presegajo trenutne kapacitete obvladovanja tveganj in povzročajo verižne učinke oz. učinke prelitja (izpad električne energije, motnje v prometnih povezavah, omejitev dostopa regij, uničenje kritične infrastrukture itd.) širom celotnega družbeno-gospodarskega sistema. To predstavlja izziv za obstoječe koncepte zaščite, metode ocenjevanja tveganja in preventivne ukrepe ter zahteva bolj sistematično obravnavo prihodnjega upravljanja s podnebnimi spremembami in naravnimi nesrečami.
Strategije na ravni EU in ZN pozivajo k krepitvi sodelovanja med podnebnim prilagajanjem in zmanjševanjem tveganj za nesreče, ki sicer že poteka, vendar ni enostavno. Ti dve politični področji sta si seveda podobni, predvsem pa imata skupen cilj – zmanjšanje ranljivosti in povečanje odpornosti. Kljub temu je med njima nekaj razlik, na primer glede političnih okvirov, skupnosti deležnikov, institucionalnih pristojnosti, metod ali prostorskih in časovnih okvirov. Koordinacija in usklajenost se izboljšujeta, vendar pa je sodelovanje še dokaj skromno in ima veliko potenciala za napredek.
Kako sodelujete z ostalimi nadnacionalnimi deležniki?
Imamo dobro vzpostavljeno sodelovanje in redno izmenjavo informacij z drugimi vsealpskimi delovnimi telesi, še posebno s PLANALP, Delovno skupino Naravne nesreče Alpske konvencije, in EUSALP Akcijsko skupino 8 na temo upravljanja tveganj. Obe skupini s svojimi aktivnostmi podpirata doseganje ciljev Akcijskega načrta za podnebje 2.0 in spodbujata stike z drugimi deležniki, projekti in pobudami.
Še posebej bi želel omeniti Katharino Rieder z avstrijskega Zveznega ministrstva za kmetijstvo, regije in turizem (BMLRT), ki je članica ekipe predsedstva obeh skupin in me podpira pri vlogi skrbnika.